Izzivi in rešitve v zaščiti lesa

Izzivi in rešitve

Podnebni pogoji v večjem delu Slovenije so v evropskem merilu eni najbolj neugodnih za uporabo lesa na prostem. Velika količina padavin, visoka zračna vlažnost in zmerne temperature omogočajo razvoj in delovanje plesni, gliv razkrojevalk in ostalih škodljivcev, ki povzročajo izrazite diskoloracije (neenakomerno temno obarvanje) lesnih elementov in njihov sorazmerno hiter propad. Kljub navedenemu se v praksi tako na javnih kot na zasebnih objektih srečujemo s številnimi primeri uporabe nezaščitenega lesa. Uporabljene lesne vrste, najpogosteje gre za les smreke ter domačega in sibirskega macesna, brez dodatne zaščite niso primerne za uporabo na prostem, o čemer pričajo tudi veljavni slovenski in evropski standardi. Posledice napačnih odločitev pri izbiri lesa in/ali vrste zaščitnega sredstva se zelo pogosto pokažejo že kakšno leto ali dve po izpostavitvi lesa, ko se na lesenih objektih in izdelkih pojavijo prve razpoke in deformacije ter prvi znaki okužbe z lesnimi škodljivci.

Običajno je najprej ogrožena estetska funkcija takšnega lesenega izdelka, kmalu zatem, pogosto že v treh do petih letih, pa takšen izdelek izgubi še svojo uporabno funkcijo in nato povsem propade.

Za uporabnike je predvsem nevaren propad lesenega objekta zaradi trohnenja, ki ga povzročajo glive razkrojevalke. Ob rednih, a napačno izvedenih vzdrževalnih delih na površini lesa se takšen razkroj v nekaterih primerih opazi šele ob dokončnem propadu in nenadnem prelomu lesnega elementa. Pri večjih lesenih konstrukcijah, kot so nadstreški, lesene hiše, leseni mostovi, igrala v otroških vrtcih in podobno, so takšni prelomi tudi smrtno nevarni. Čeprav smo imeli v Sloveniji v zadnjem času kar nekaj takšnih primerov tudi na javnih površinah in objektih, težjih poškodb ljudi k sreči (še) ni bilo, so pa znani tragični primeri iz tujine.

Primerno temeljno zaščito lesa za uporabo na prostem lahko dosežemo le s pripravki in metodami, ki zagotavljajo, da je les primerno zaščiten tudi globlje po preseku lesnega elementa. Površinski premazi (različne barve, laki, lazure, itd.), ki jih na les nanesemo s čopičem ali z brizganjem, ne povečajo odpornosti lesa proti lesnim škodljivcem, ampak prispevajo le k dekoraciji in upočasnjenemu sivenju lesa. Paroneprepustni površinski premazi lahko v naših podnebnih razmerah celo bistveno skrajšajo življenjsko dobo lesenega izdelka ali objekta, saj po padavinah upočasnjujejo sušenje lesa in s tem pospešujejo njegovo trohnenje.

Tudi učinkovitost različnih olj, ki se v praksi pogosto uporabljajo, je zelo vprašljiva, saj samo površinski nanos olja v daljšem časovnem obdobju ne more zaščititi lesa pred glivami razkrojevalkami in drugimi lesnimi škodljivci. Olja namreč ne preprečijo navlaževanja lesa in s tem naselitve gliv razkrojevalk. Življenjska doba lesa, zaščitenega z olji, zato običajno ni nič bistveno daljša v primerjavi z življenjsko dobo navadnega nezaščitenega lesa. Izpiranje olj s površine lesa povzroča tudi dodatne nevšečnosti: neenakomeren videz in madeže na površini, močno onesnaževanje okolja in nanos je treba pogosto obnavljati. Pogosto so tako uporabljena olja tudi odlično hranilno gojišče za različne plesni, ki se še hitreje razbohotijo po lesu in povzročijo intenzivne temne diskoloracije.

V Evropski uniji velja glede uporabe zaščitnih pripravkov (biocidov) za zaščito lesa zelo stroga zakonodaja. Za kakovostne pripravke, ki so v skladu s slovensko in evropsko zakonodajo, velja, da so preverjeno učinkoviti v vseh podnebnih področjih, da se ob izpostavljenosti padavinam iz lesa ne izpirajo, da niso škodljivi za ljudi, živali in okolje ter da ne vsebujejo lahko hlapnih organskih snovi. Edina še dovoljena in učinkovita snov za zaščito lesa, izpostavljenega najtežjim razmeram (padavinam, prsti, tekoči vodi ali morju), je bakrov hidroksid, ki je za varstvo rastlin dovoljen celo v ekološkem kmetovanju. Podobne pripravke že stoletja uporabljamo tudi v pridelavi zelenjave in vinogradništvu. Kakovostni zaščitni pripravki za les, kot že omenjeno, celo zagotavljajo, da se baker tudi ob izpostavitvi lesa padavinam iz lesa ne izpira, kar pomeni, da so popolnoma varni za ljudi in okolje. Ob zagotavljanju bistveno daljše življenjske dobe lesenega izdelka ali objekta uporaba takšnih zaščitnih sredstev pripomore tudi k skladiščenju ogljikovega dioksida, ohranjanju gozdov in trajnostnemu razvoju.

Velja si zapomniti, da se je glede izbire vrste lesa, vrste zaščitnega sredstva in njegove uporabe smiselno posvetovati s strokovnjaki in da sta bolj kot začetni videz in barva objekta pomembna njegova estetska vrednost in funkcionalnost v celotni pričakovani življenjski dobi. Le na ta način bodo zadovoljni tudi naročniki in uporabniki lesenih objektov, ti objekti pa bodo zares v ponos in okras naši kulturni krajini.

Imate vprašanje? Pišite nam.